Pri kompostiranju gre za naravni proces razkrajanja organskega materiala, ki ga potem lahko uporabimo kot domače gnojilo. Takšno organsko domače gnojilo je tako popolnoma ekološko pridelano in ima visok delež humusa.

Na vprašanje, kaj je kompost, lahko torej preprosto odgovorimo, da gre za organsko gnojilo. Postopek razkrajanja organskega materiala poteka v kontroliranih pogojih. Gre za počasen postopek, pri katerem imajo najpomembnejšo vlogo mikroorganizmi. Njihova naloga je namreč, da biološko razčlenijo posamezne organske odpadke na enostavnejše dele. Ti se potem pretvorijo v humusne spojine. Za pridelavo kakovostnega gnojila je potrebno vedeti, kaj ne sodi na kompost.

Nekatera živila organskega izvora niso ustrezna

Kar nekaj takšnih živil je, ki so sicer popolnoma organskega izvora, a vseeno niso primerna za pridelavo domačega gnojila. V prvi vrsti so to zagotovo mlečni izdelki, torej mleko, sir, jogurt, smetana in ostali mlečni izdelki niso le neprimerni za kompostiranje, temveč zelo hitro začnejo močno zaudarjati, tako da lahko privabijo živali.

Tudi vse vrste papirja in materialov, ki vsebujejo papir, kot so časopisi, kuverte, katalogi, revije, kartonske škatle in podobno so lahko zelo škodljivi, če jih odvržemo med ostala organska živila, iz katerih želimo pridelati domače gnojilo. Pogosto so ljudje ob vprašanju, kaj je kompost, prepričani, da papir spada vanj, vendar to ni res.

Vsi omenjeni papirni izdelki so namreč obdelani z različnimi kemikalijami, ki ne bodo dobro vplivale na vašo domačo zelenjavo. Papirne izdelke zato odvrzite v zabojnike, namenjene zbiranju papirja, ki ga bodo nato reciklirali. S tem boste največ naredili za svoje okolje, obenem pa pomagali papirni industriji.

Kaj pa meso, riž in žitarice?

Če zdaj že veste, kaj je kompost, potem zagotovo poznate pravilni odgovor na to vprašanje. Meso namreč v nobenem primeru ne spada med organski material namenjen pridelavi domačega gnojila. Podobno kot mlečni izdelki, ki so živalskega izvora, tudi pokvarjeno meso zelo hitro začne zaudarjati. Če je ob tem izpostavljeno še dežju in soncu, je še toliko huje, saj se zelo hitro na njem začne zbirati mrčes, lahko pa privabi tudi mrhovinarje.

Mrčes pa tudi privabljajo vsi izdelki iz žitaric, kot so kruh, testenine in pecivo, skratka vsi izdelki, ki vsebujejo moko. Obenem se tudi zelo težko razgradijo. Enako velja tudi za skuhan riž. V njem se namreč zelo hitro začnejo razmnoževati različne bakterije, ki nikakor ne bodo koristile novim poganjkom.

Oglje, premog in pepel

Da se ne bi preveč zmedli, ko se sprašujete, kaj je kompost, in tudi ostankov oglja oziroma premoga dodajali k svojemu domačemu gnojilu. Tudi ostanki premoga namreč niso primerni za domača gnojila. Večina proizvedenega oglja je obdelana s petrolejem, ki je škodljiv okolju in rastlinam.

Pepel na splošno sicer velja za koristnega, saj je dobro znano, da se ga uporablja kot naravni pesticid, s katerim zadušimo različne škodljivce na vrtu. Vendar nikakor ni primeren kot organski material za domače gnojilo, če ni iz naravnega lesa. Samo v tem primeru ga lahko posipate po rastlinah. Če izvira iz lesa, premazanega z umetnimi laki in barvili, ga ne smete uporabljati kot gnojilo.

Kaj je kompost in kaj mora vsebovati?

Kvalitetno domače gnojilo povečuje mikrobiološko aktivnost v tleh in običajno vsebuje med 70 in 80 odstotkov organske mase, v kateri je polno osnovnih hranil, torej kalija, dušika, kalcija in fosforja. Če ga pripravite pravilno, bo vseboval tudi dovolj visok delež humusnih spojin, ki bodo poskrbele za boljšo rodovitnost tal. Humus namreč vpija vlago, obenem pa raztaplja minerale, ki jih rastline potrebujejo za hitrejšo rast.

Kljub temu, da doma lahko pridelate zelo kvalitetno domače gnojilo, pa je vendarle malo manj intenzivno kot kupljeno. Iz tega razloga boste potrebovali večjo količino domačega gnojila v primerjavi  s kupljenim, kar pomeni približno dva do pet litrov na kvadratni meter, če imate vrt, medtem ko ga boste za večje pridelovalne površine potrebovali približno 30 do 60 ton na hektar. Dodajte ga preden začnete s setvijo oziroma sajenjem.