Kadar se hujšanje spreobrne v nezdravo obliko in nekdo vidno izgublja preveč teže, moramo nekoliko raziskati globlje vzroke. Zlasti če gre za našega družinskega člana, sorodnika, prijatelja ali znanca, je pomembno, da se osebno angažiramo in znamo pristopiti k rešitvam. Pri tem je ključno, da se obrnemo na pravi naslov, saj terja anoreksija pomoč ustreznih poznavalcev, ki jo bodo znali nasloviti celostno.
Kateri so glavni znaki anoreksije?
Začetni opozorilni znaki anoreksije so lahko že to, da nekdo neprestano šteje kalorije, izloča dol očeno hrano ter izpušča ali uživa izjemno majhne obroke ali pa se pretvarja, da veliko je, in trdi, da nima lakote, čeprav je očitno, da ne dosega dnevnih potreb po kalorijah in dramatično izgublja težo. K temu je lahko pridružena na primer tudi pretirana telovadba. Kasnejši znaki anoreksije so izguba menstruacije ali motnje menstrualnega cikla, utrujenost, šibkost, bledost, slabokrvnost, povečana poraščenost na določenih delih, osebo nenehno zebe itd. Opazujmo torej pri svojem bližnjem tovrstne spremembe in ocenimo, kdaj znaki anoreksije presežejo kritično točko.
Dolgoročne posledice
Če bolezen traja že več let, postane telo zelo izčrpano, izguba hranil in energije pa povzroči še številne druge zdravstvene zaplete, kot so:
- tanjšanje kosti,
- srčne bolezni,
- nevrološki zapleti idr.
V skrajnih primerih znaki anoreksije napredujejo do te mere, da je zdravje lahko življenjsko ogroženo. V takih situacijah je tako potrebna tudi hospitalizacija oziroma je le-ta priporočljiva, ko pade telesna teža pod 75 % idealne. Bolnika moramo ozavestiti o dolgoročnih posledicah, izmed katerih so nekatere lahko nepopravljive tudi po tem, ko telo že okreva.
Kako pričeti s podporo?
V prvi vrsti ne obsojajmo svojca in ne skušajmo na silo doseči sprememb, saj ima to lahko nasproten učinek, poleg tega pa gre za težavo, ki se je razvijala dlje časa, zato je ne moremo hitro odpraviti.
Zagotovo pa čim hitrejše ukrepanje, ko je bolezen še v zgodnjih fazah, lahko prinese večji uspeh. Skušajmo pridobiti čim več informacij in se povežimo s strokovnjaki, ki nam bodo znali svetovati, kako postopati oziroma kako pravilno komunicirati s svojcem. Najprej moramo razumeti to, da gre za večplasten problem in da gre za:
- psihološke,
- medosebne
- in družbene dejavnike.
Čeprav se vse vrti okoli hrane in teže, je največkrat glavni vzrok drugje. Hrana oziroma omejevanje hrane je le način, s katero oboleli skuša pridobiti kontrolo nad svojim življenjem. V ozadju se lahko skriva čustvena bolečina ali travma, s katero se prizadeti skuša spopasti na tovrsten način. Lahko gre za različne zlorabe v otroštvu, zapleteno dinamiko v družini, dolgotrajno zbadanje glede velikosti ter teže ipd. To lahko vodi do popačene predstave o svojem telesu, v slabo samopodobo, depresijo, jezo, anksioznost in v težave glede izražanja svojih čustev. K temu se lahko pridružijo še družbene zahteve glede telesnih idealov ter poudarjanje vrednosti zunanjega izgleda, kar vsakodnevno sporočajo mediji, in težava pridobi več dimenzij. Vse te dejavnike moramo primerno nasloviti, če želimo doseči uspeh.
Ko zahteva anoreksija pomoč različnih strokovnjakov
Ker prizadeti pogosto zanikajo in zavračajo podporo, je potrebno s pravim pristopom doseči, da se pričnejo zavedati svojega ravnanja. Šele ko si prizadeti prizna in sprejme diagnozo oziroma uvidi, da si škoduje, se lahko prične pot zdravljenja, ki bo morda trajalo tudi več let. Zelo pomembno je sodelovanje celotne družine ter kombinacija več psihoterapevtskih pristopov, kot so skupinska, družinska in kognitivno vedenjska terapija, na kateri se bo oseba:
- naučila prepoznavati sprožilce,
- zmanjšati negativne vplive
- in slediti osebnemu načrtu okrevanja
- ter najti nove interese in vključiti druge podobne tehnike.
Nadvse koristna pa je tudi vključitev nutricionista, ki bo pomagal pri usmerjanju k bolj zdravim prehranskim navadam. Bolniku lahko pomaga sestaviti kakovosten jedilnik in spremlja njegov napredek ter predlaga različne spremembe.