Skupno ime za različne izdelke, izdelane iz gline, ki je žgana, je keramika. Gre za trd material. Najpogosteje se izraz keramika uporablja za izdelke, kot so lončene posode, porcelan oziroma izdelki iz porcelana, ploščice, ki jih je mogoče najti v kuhinji ali kopalnici, morda celo v katerem drugem prostoru v stanovanju. Te ploščice so keramika, ki se na primer položi na tla, več primerov keramike pa se najde na spletni strani https://www.keramoteka.si/. Omenjeni material je znan že od nekdaj. Najbolj zgodnja keramika, ki jo je izdelal človek, so lončeni izdelki ali figurice. Pozneje so keramiko premazali z glazuro, ki je bila hkrati okras in zaščita izdelka.

Keramika je estetska in uporabna

Glazura je lahko barvna ali prozorna. Dandanes lahko keramika vključuje izdelke za domačo rabo, izdelke za industrijsko rabo, izdelke, ki se uporabljajo v gradbeništvu, uporablja pa se tudi v umetnosti. Znana je keramika, ki je tako imenovana klasična keramika, to so lončenine – izdelki iz žgane gline –, porcelan, izdelki iz porcelana, keramične ploščice za kopalnico, kuhinjo ali tla, pa opeka, ki se uporablja v gradbeništvu; znana je tudi takšna keramika, ki je bila poimenovana kot tehnična. To je nekakšna bolj groba delitev keramike. Največ se ta uporablja v kuhinji, kopalnici, posodi. Keramični izdelki, ki so sad umetniškega ustvarjanja, imajo bolj kot ne estetsko funkcijo.

Keramika se uporablja na več področjih

Keramični izdelki pa seveda lahko združujejo estetiko in uporabnost. Keramični izdelki se lahko poimenujejo kot groba keramika, pod to se štejejo izdelki, ki se jih uporablja v gradbeništvu, že omenjena opeka, pa tudi cevi in tlakovci. Keramične so lahko tudi peči, včasih so bile pogoste, med drugim tudi v gradovih. Pod fino keramiko spadajo krožniki, skodelice, sklede, vaze, keramične žlice, posode, stenske keramične ploščice, talne ploščice, sanitarna oprema. Obstaja pa keramični inženiring, v okviru katerega uporabljajo prav posebno keramiko. Deli se tudi glede na temperaturo, na kateri jo žgejo. Največja temperatura, na kateri se žge, je do tisoč štiristo petdeset stopinj Celzija.